Delovno načelo razpršilnikov vključuje predvsem naslednje vidike:
Adsorpcija: Razpršilci proizvajajo adsorpcijo na površini trdnih delcev s svojo edinstveno molekularno strukturo in kemijske lastnosti, s čimer se znatno povečajo zmožnost teh delcev. Ko se polimerni razpršilci adsorbirajo na trdnih delcih, se na njihovi površini tvori adsorpcijska plast, ki ne samo poveča gostoto naboja na površini delcev, ampak tudi poveča stericno oviro in reakcijsko silo med delci.
Struktura z dvojnim slojem: V vodnih premazah se razpršilci selektivno adsorbirajo na vmesniku med prahom in vodo, da tvorijo strukturo dvojne plasti. Anionski razpršilci so ionizirani v vodi, da tvorijo anione, ki se adsorbirajo na površini praška. Ko se razpršilec adsorbira na površini delcev prahu, se anioni tesno adsorbirajo na površini delcev in jih imenujemo površinski ioni; Ioni z nasprotnimi naboji v mediju se imenujejo protioni, ki se združujejo s površinskimi ioni z elektrostatičnim delovanjem. Na ta način se med površinskimi ioni in protioni tvori dvojna plast, delci pa preprečimo, da bi se z elektrostatičnim odbojnostjo združili.
Repulzivni učinek sile: Razpršene molekule imajo hidrofilna in hidrofobna območja. Micelarna struktura, ki jo tvorijo v topilu, lahko zavije trdne delce in povzroči odbojni učinek sile, tako da delci ohranijo določeno razdaljo. Sterični učinek ovire: Micela struktura, ki jo tvorijo razpršilne molekule v topilu, zagotavlja učinek stericne ovire, ki ovira trk in združevanje med delci in ohranja razpršeno stanje delcev. polni učinek: Nekatere razpršilne molekule imajo na svojih površinah naboje, kar lahko odbija delce z elektrostatičnim odbojnostm, da se prepreči združevanje.