Strukturne značilnosti vlažnih sredstev vključujejo predvsem njihove molekularne strukturne značilnosti in kemično sestavo.
Osnovna značilnost molekularne strukture vlažnih sredstev je, da ima en konec molekule hidrofilno skupino (segment), drugi konec pa hidrofobno skupino (segment). Ta struktura omogoča vlažnim sredstvom, da tvori sendvič strukturo med tekočino in trdno površino, s čimer zmanjša površinsko napetost in spodbuja postopek vlaženja. Konkretno, hidrofilne skupine (na primer hidroksil, karboksil itd.) Soočijo z vodo, medtem ko se hidrofobne skupine (kot so alkil, aril itd.) Adsorbirajo na trdni površini, da tvorijo enoplast, zmanjšajo površinsko napetost na premazu in se olajšajo na trdno površino.
Glede na različne kemijske strukture lahko vlažna sredstva razdelimo na naslednje kategorije: organski silicijski tip: kot je organski silicij, spremenjen s polietherjem, ki se uporablja predvsem za zmanjšanje dinamične površinske napetosti. Anionski tip: kot so adukti etilen oksida, ki se uporabljajo predvsem v vodnih sistemih smole. Nonionski tip: kot so fluorijski polimeri, z dobro površinsko aktivnostjo. V praktičnih aplikacijah je treba upoštevati tudi sposobnost vlažnih sredstev, da zmanjšajo dinamično površinsko napetost. Na primer, sredstva za vlaženje, ki vsebujejo fluor, v glavnem zmanjšujejo statično površinsko napetost, medtem ko silikonska vlažna sredstva lahko učinkovito zmanjšajo dinamično površinsko napetost. Zato se je pri izbiri vlažnega sredstva treba odločiti na podlagi določene situacije.